Uporabnik:VSL56/Osnutek/Цанкар Влюбленность

Iz Wikislovarja, prostega slovarja
Jump to navigation Jump to search

Цанкар Влюбленность

Helena

1

Oj ta noč milobe polna! Taka noč je bila takrat, ko je Romeo otožen stal pod oknom Julije. A nocoj po beli cesti izprehajamo se trijeZdi se mi, da čutim v lica njenih usten vroči dih. Moj prijatelj se prikloni, da v oči ji vidi sladke, in rokó ji mehko stisne in šepeče ji zaljubljen:

»Duša moja ljubezniva, glejte tam valove tihe, kak bleščé se v mesečiniLuna sveti se na dnu. Ali ni svetla in krasna kot visoko tam na nebu? V srcu mojem slika Vaša sveti se takó ljubóIn nagnila se je k njemu in molčalaali takrat zabolelo me je v srcu in govoril sem otožen: »Da, kak tam v valovih svetlih sveti luna se vabljivo, kot bi čakala nestrpno zaročenca poznega. Ah, kakó v valovih tihih sladko bi se tam sanjalo! Tam bi srce pozabilo, kar čutilo je nekdajS strahom me pogleda ona in vsi trije obmolčímo; luna sanja tam visoko, sanja tiho v dnu valov.


http://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-7DIAD3Q5

IVAN CANKAR EROTIKA

V LJUBLJANI 1902 ZALOŽIL L. SCHWENTNER NOVA IZDAJA

Tiskarna A. Slatnar v Kamniku.

HELENA.


Sla si mimo.mojega življenja in si me gredoč pozdravila; šla si, enkrat si se še ozrla, samega si me ostavila. Šla si mimo kakor tihe sanje, in ob uri tisti sem spoznal, da sem sam na vsem širokem svetu, da sem sam bil, da sem sam ostal. Zdaj stojim pred svojim pustim domom;

  zame ni več pota ne ceste, ti greš dalje, komaj še te vidim,

v solncu se bleščijo ti lasje.


Oj ta noč milobe polna! Taka noč je bila takrat ko je Romeo otožen stal pod oknom Julije. A nocoj po beli cesti izprehajamo se trije; zdi se mi, da čutim v lica njenih ustnic gorki dih. Moj prijatelj se prikloni, da v oči ji vidi sladke, in roko ji mehko stisne in šepeče ji zaljubljen: »Duša moja ljubezniva, glej tam dol valove tihe kak blešče se v mesečini, luna sveti se na dnu. 4

Ali ni svetli in krasna kot visoko tam na nebu? V srcu mojem slika tvoja sveti se tako ljubo.« In nagnila se je k njemu in molčala ... ali mene pa je v srcu zabolelo in govoril sem še jaz: »Glej, kak tam v valovih svetlih sveti luna se vabljivo, kot bi čakala nestrpno zaročenca poznega. Glej, kak6 v valovih tihih sladko bi se tam sanjalo! Tam bi srce pozabilo kar čutilo je nekdaj.« Strahom me pogleda ona in vsi trije obmolčimo; luna sanja tam visoko, sanja tiho v dnu valov.


Nad menoj se prva zvezda jasno zableščala je, lahna sapa se z borovi vrh gore igrala je. Tam od vzhoda, iz Ljubljane tihe pesmi vstajajo, tam iz gorke svetle sobe k meni gor prihajajo. Zmirom tišji so akordi;

  komaj še dotikajo se klavirja prsti njeni,

roke se umikajo, blodijo in hrepenijo

  in beže; in iz oči raste blodni kresni plamen,

raste, išče in beži. 6

Plašen zvok — in omahnile

  so utrujene roke, še spomin — njegovih usten

ustna njena se tišče. . . Noč je legla na Ljubljano, pesem umolknila je, nad gor6 se z rdečim žarom luna zasvetila je.


In takrat sem postavil jaz Heleni grad krasan, najlepši grad, kar jih je kdaj obžaril solnčni dan. Ponosni stebri mramomi

  kipijo do neba, in streha se visoko tam

od zlata lesketa. In če z balkona se ozrem po svetu naokrog, dokler mi sežejo oči sam zelen senčnat log. Tam gosti se sprehajajo, sedijo na klopeh, in prav do grada se glasi njihov veseli smeh. 8

Med njimi ona — kak gori od sreče ji obraz! Pozabljen v skriti lopi tam samevam starec jaz. Uvela roža se suši na poti pred meno, iz njene roke padla je ko šla je tod mim<5.


Od tam kjer spava jasno solnce,

  iz krajev belih lotosov, oj čarovnik, prileti k meni

od Gange zelenih bregčov. Prinesi meni vse bogastvo,

  najlepše bisere morja, sezidaj mi gradove svetle,

od mramorja in od zlata. Odkupim ti jih za življenje, kaj pač bi zdaj z življenjem jaz? Samo trenotek mi še pusti, samo še čisto kratek čas. »Poglej, Helena, te gradove, ta blesk zlata, demantov žar, poglej, to je življenje moje, poklanjam ti ga v zadnji dar. 10

Kaj ni že bledo moje lice?

  Kaj ni že moten pogled moj? Poglej na vzhod, že sije luna,

umreti moram jaz nocoj. Samo nocoj, nocoj me ljubi, poljubi me enkrat samo, da na gorečih tvojih ustnih nebesa meni se prično . . .« In iz dvorane zazveni spet razkošen valček, šum in smeh, in v plesu ji tel6 trepeče, ljubezen ji gori v očeh.


Noč jesenska je tam zunaj, ni ne zvezd, ne lune jasne; moje srce je otožno, ni ne sreče, ne tolažbe. Da razjasniš mojo dušo, pridi duh iz svetle čase, da pozabim te, Helena, pijem zdaj na tvoje zdravje. Dneva ni brez soJnčne luči in četudi zvezde zlate lepše kakor kdaj gorijo; dneva ni brez tebe zame, ni brez tebe ga, Helena. Bog te živi, dekle drago, ti ljubiti me ne moreš — a povej, kak6 bi rasle rože brez svetlobe solnčne, in povej, kak6 brez nade moglo bi srce živeti? Da ne srečam te nikdar več, da pozabim te, Helena, 12

pijem zdaj na tvoje zdravje. Ali roka mi omahne. O povej, kak6 bi rasle rože brez svetlobe solnčne? O povej, kako brez nade moglo bi srce živeti?


Neb6 gori od zvezd neštetih, z gore pihlja zefir lehak, neznano hrepenenje diha ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja luna, pod nebom sanja tihi svet, ta bajni večer jaz bi sanjal pač tisoč let. Kako prelepo v mesečini obraz tvoj sveti se nocoj, kot sladka bajka tajnopoln je pogled mi tvoj. Pri meni ti v lepoti jasni, krog naju ta večerni raj . . . Kak6 je trepetalo srečno srcž tedaj . . . 14

A to je bilo davno, davno, in ne povrne se nikdar. Jesen je; nad menoj oblake podi vihar. Po cesti hodim sam, pozabljen . . .

  Kaj blodi, motno mi oko? Helena! — Ali ne pozna me

in gre mimo.


Iz moje samotne, grenke mladosti, vse polne ponižanja, polne bridkosti,

  se svetijo tiho tvoje oči; v nelepem življenju sled Neizrekljivega, sredi večne smrti sled Večnoživega,

luč neugasljiva sredi večne noči. Ves še majhen in slab sem zadel na rame trpljenja križ, pripravljen zame;

  moje mlade oči so gledale v noč — so gledale, glej, in tam je vstajala, da tam od izhoda je luč prihajala —

že sem te slutil trepetajoč. Že so se stresale moje duše peroti, že ti je hitela vesela naproti,

  prišla si, Bog sam je prišel s teboj; in vsenaokoli se luč zasvetila je, čez življenje se moje luč božja razlila je,

čez to trnjevo pot, ki je delež moj. 16

Ti si šla — Bog s tabo! — a luč je ostala, sveto hrepenenje, ki si mi ga dala

  gori zdaj v meni vse dni in noči, gori zdaj v meni sredi vseh bridkosti in iz moje samotne, grenke mladosti

se svetijo tiho tvoje oči.


IZ LEPIH ČASOV.

19

2*


Oj ljubica iz prejšnjih dni, iz polpozabljenih jasnih dni, tako krasna, tako sladka nocoj je mimo okna šla. In moje oko kot prejšnje dni zamišljeno za njo strmi, — kako bi objel jo pretesno, kako bi poljubil jo pregorko. Za njo strmi oko solzno, pri srcu je meni tako težko, — pozabila name je bogvekdaj, a jaz je ne morem vekomaj.



Plavala je luna med oblaki, mirno spalo mesto je pod nj<5; in midva po cesti sva hodila in sva o ljubezni govorila in objemala se pretesno. Kje je pomlad, kje je dekle moje!

  Plašč meglen je nad zemljo razstrt; v snegu škriplje pod nogami cesta, lepa ljubica mi je nezvesta,

v srcu mojem pa je hladna smrt.


Pokopal sem svojo ljubezen in vse svoje lepe želje, da več bi ne našle poti v to trudno moje sreč. A kadar otožna, samotna razgrne se noč nad zemljo pa vstane ljubezen iz groba z nekdanjo čarobno močjo. Vse davne, pozabljene pesmi

  iz groba prihajajo, kot plašne, polnočne sence

nad mano plavajo. In trudni obraz mi hladijo ljubeče, bele roke . . . Tam zunaj sanjajo zvezde, valovi pod oknom šume.


Tam sredi morja, tam sredi morja,

 tam čolna letita dva; oblaki zakrivajo nočno neb6, srdito se črni valovi tepp

in čoln se zadene ob čoln. In prvi zleti čez široko morje, če všel je viharju, kdo ve; in drugi več doma ni našel nikdar, ob valu visokem zdrobi ga vihar, z ostanki se morje igra.


Saj to že davno sem na tihem slutil, in glej, naposled je prišl6 tako — hladne si dala roko mi v slov6; saj to že davno sem na tihem slutil. Četudi solzno bilo ni oko, Bog sam ve, kaj sem pri slovesu čutil. Saj to že davno sem na tihem slutil, in glej, naposled je prišl6 tako. Visoka stena je med nama vstala, na eni strani noč, na drugi dan;

  in tebi sije zdaj svetlejša stran. Visoka stena je med nama vstala;
  a takrat, ko bo tvoj obraz solzan in bled in suh — prepozno bode pala .. . Visoka stena je med nama vstala,

na eni strani noč, na drugi daa.


Srečala sva se na cesti, zarudel je njen obraz, v tla je gledala devica, v stran sem se obrnil jaz. Ljubica, le hitro, hitro, ne obračaj se nazaj: 2e so popki spet pognali, zunaj sije gorki maj.


Kakor Dijana od mrzlega mramorja — tih je in hladen tvoj bledi obraz; ali poglej sam6, tja na zahod poglej: solnce umira in prišel bo čas — prišla bo noč nad gozdovi šumečimi, luna bo vstala nad daljno goro; glej, že s koraki boječimi, lahnimi stopajo sence v alejo temno. In oživela bo soha od mramorja,

  zatrepetalo bo tvoje srce; z motnim smehljajem, ah, z ustni drhtečimi

padla boš meni v ljubeče roke..


Kaj boš zakrivala plašni obrazek svoj, kaj boš obračala pogled od mene? Čas je bil, ljubica! Tiho zdaj v grobu spi tvoja in moja vesela mladost. Sanja tam bajke o duhu vijoličnem in nad njo plavajo lunini žarki . . . Daj, le odkrij obraz . . . Okno zagrniva, da ne boš slišala slavčevih pesmi — 28

da ne boš videla revice lilije, plašno drhteče tam v vetru polnočnem.


Po cesti tam z gospo prelepo graščak se vozi na saneh; sladko zvene srebrni zvončki, kot ljubice veseli smeh. Kako je vzdramil dušo mojo srebrnih zvončkov tenki glas! In splavala je daleč, daleč, tja v mojo ljubo, tiho vas . . . V visokem snegu jo zavijem naravnost v topli vinski hram; tam vam je čudosladko vino, prelepa je točajka tam. »Oj ljubček, dolgo je že tega kar bil si zadnjikrat pri nas . . .« »To ni nič čudno, draga moja: tako hudo je zunaj mraz — 30

tako hudo je mraz tam zunaj, da nisem mogel od peči; pa ljubica, zato ne misli, da moje srce gorko ni. Zdaj naj sneži, naj brije veter, naj zgrne se nad nama noč — kaj meniva za to se midva na gorkem se objemajoč —« Od daleč se glasijo zvončki, v ledeni večer sneg prši, a moja ljubica prelepa v naročju drugemu sloni.


O mraku sedim na vrtu

  in v zvezdnato gledam nebo, iz srca k nji pesem odplava

tja daleč na tujo zemljo. Tam daleč na tuji zemlji pa ona ob oknu sloni in gleda v daljavo in sluša in solzne so njene oči.


Jaz sem te čakal ob poznem mraku in z mano so čakali beli cvetovi in tam nad vrhovi so tiho plakali mehki glasovi oddaljenih strun. Sence globoke so se razdelile tvoje plašne roke so razgrnile zaveso temno . . . Kak sva se ljubila v poljubih vročih, v besedah polglasnih, šepetajočih. Visoko na sinjem polji so vztrepetavale srebrne zvezde in naokoli so pesmi zaljubljene plavale.

33

3

Odprla se je čudovita noč. Tisto noč so zapeli zmagoslavni zvonovi; kako so vstajali njih prešerni glasovi pod zvezdami drhtečimi, kak6 so prihajali bliže in bliže s koraki šumečimi . . . Ana, Anica, ljubica moja, to je najina duša, Anica! Duša najina plava na perotih neizmernih v teh pesmih večernih po neskončnem nebu, in vsa ta čudovita noč naokrog to je ljubezen, to je Bog, to je najina duša, Anica . . . Luna je vstajala, strune so sanjale arijo mehko iz Margarete.


Daj da poljubim tvoj beli vrat, tvoje kipeče, baržunaste laske, zadnjikrat, Anica, zadnjikrat. Dvigni obrazek svoj, Anica, nagni glavo na mojo ramo, da vidim še enkrat tvoj smehljaj . . . . . . Noč je v parku in platane sanjajo, črne veje trepetajo, tiho se priklanjajo; tam od daleč motni glasi jutranji odmevajo, v hladni megli rosni listi strahom zadrhtevajo. Ali ti ni mraz, Anica? Tvoje roke so tako hladne, stisni se k meni, Anica! Tiho, ljubeče se zgrinja nad nama samotno jutro, kakor tresoča, mehka roka boža po licih to tajno dihanje spečih rož.

35

3*

Stisni se k meni, Anica! Ali v parku je zašumelo in od vzhoda prihaja dan, prsti rožni, trepetajoči dvigajo beli pajčolan . . . Pozno je, Anica, Bog s teboj! Kadar odidem, ne glej za mano, ne stoj ob oknu, ko pride vlak, ne devaj, Anica, roke nad čelo, ne kliči me z rosnimi očmi; glej, kaplje grenke so prišle do roba, do vrha napolnjen je kelih moj. Bog s teboj, Anica, glej, zasijalo je rosno zlato nad platanami, lahke megle kakor sanje. plavajo nad poljanami. Bog s teboj, Anica, Bog s teboj, solnce, Bog s teboj, jasni, veseli dan, noč neizmerna se zgrinja pred mano, vlak hiti dalje čez rosno ravan.


Zašumelo je zeleno morje v toplem dihu iz Italije, mrak je padal, na obzorju daljnem plavala je črna ladija. Zadnji bledi žarki od zahoda zableščali v rosnih so laseh, na rokah so belih vztrepetale svetle srebrne zapestnice. Dvignilo se je nebo večerno, moja duša se je dvignila ... Trudne bom oči zakril z rokami, z lahkimi koraki stopil dol — dol v šumečo, neizmerno večnost, tam bom legel na zeleni mah, tam bom sanjal lepe dolge sanje, morje bo šumelo nad menoj.


Na mojo pot ne trosi rož dišečih, temni in strašna pred menoj leži; cvetovi mladi vsi bi oveneli, v režeče maske bi okameneli smehljaji tvoji sredi teh noči. O Anica, vse moje lepe sanje razpale so že davno v prst in prah; vse kar sem ti govoril, vse zlagano, pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše bledi strah. Pred mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni prt in luč ugaša, moje cvetje vene . . . nič ne žaluj, obrni se od mene ti ljubica, pred mano hodi smrt.


Oblatil sem ljubezen tvojo čisto, oskrunil sem nedolžno tvojo dušo, zasmeh in laž so bile vse prisege, besede moje sladke v tistih dneh. Goreli so mi še poljubi tvoji na vročih ustnicah in že sem sanjal o njenem bledem, mramornem obrazu, o njenih tihih, žalostnih očeh. In ti si to slutila, Anica; molče so tvoja ustna trepetala in gledala si mi v oči in strahom ugašal je veseli tvoj nasmeh.


Ah ne verjemi, da te ne ljubim,

  jaz plakam po tebi, ah v tej samoti, v tej žalosti svoji
  kličem te k sebi. Noč se je temna nad mano zgrnila, roke je trudne mi uklenila, duši je moji ugrabila krila.
  Pridi k meni, vrata od ječe moje odkleni, roko ljubečo krog vrata mi deni,

daj mi tolažbe, Anica.


Zavela je zima po mojih vrteh; moje mlade sanje, v bolesti rojene s solzami škropljene, ah vse so usehle v teh mrzlih nočeh. Kako sem blodil ves čas, vso noč po potih neznanih brez pokoja; srce izsušeno, ljubica moja, se vračam zdaj k tebi trepetajoč. Po svojo mladost prihajam k tebi. Ti mirna, ti jasna, roke mi odpri, daj da te ljubim, da se opijem, da te brezsvestno k sebi privijem sredi te dolge, te tihe noči.


Noč prihaja v mojo tiho sobo, luč umira pred menoj na mizi, v zadnjih iskrah že trepeče plamen; noč prihaja v moje trudno srce. In na stenah vstajajo počasi temne sence z bledimi obrazi, name gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roke. Izsušena že so moja lica in izpraznjena je moja duša; vse raztrosil sem bogastvo svoje, vse do dna izpraznil svojo dušo — zdaj je tukaj vžliki bankrot. Luč umira pred menoj na mizi, name gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roke.


DUNAJSKI VEČERI. 43


V bogatih kočijah se vozijo baroni, tatje, bankirji, mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer, ob nas siromakov špalirji. Poznam te obraze, te tihe oči,

  lokave, mežikujoče; tati, ki na čelu zapisan jim je,

izbrisati ni mogoče. V glace-rokavicah se skrivajo tatinski dolgi prsti — da, kradli so in prešestvali in ubijali vse po vrsti. In kaj je napravil pravični Bog?

  Nasul jim je bogastva, blaga in časti in odel jih povrh

še z glorijo veličastva.

Tako se vozijo tatje in hudo mi je siromaku, ves truden in lačen in ves bolan se spotikam ob vsakem koraku. O kaj sem ti storil, pravični Bog ?

  Ali nisem nad tabo dvomil ? Pokaži mi v pismu zapoved svoj6,

ki bi je ne bil prelomil! Prešžstval sem in kradel sem in ubijal — preštej vse tiste, ki so me ljubili; razžalil sem in ubil njih duše čiste. In svojo dušo, nedolžno vso, sem bil razžalil, oskrunil, ubil sem jo — o dolg račun, ki sem ti ga naračunil! Zdaj prihajam z njim: Plačilo sem ! Kakor drugim, tako tudi meni! Zdaj trkam na vrata: Plačilo sem, saldiraj račun pošteni!


V sanjah težkih spava mesto;

  vse temno, mrtvo; a tam gori v svetlih zvezdah

sveti se nebo. Trepetaje z mokrim svitom

  zvezde se blešče, kakor na nedolžnem licu

srebrne solze . . . Daleč, daleč tam za goro

  v sobi luč gori, pred svetilko moja lepa

ljubica sedi. In sedi in v belih rokah

  pisemce ima; čita . . . čita in otožno

bolno se smehlja. 47

»Tam v brezsrčnem, tujem svetu

  sam je dragi moj, sam in zapuščen tam daleč

plaka za menoj. Ah nesrečnica, da k njemu

  Tja ne morem jaz, da objamem ga, poljubim

bledi mu obraz .. .« In glavo na belo roko

  naslonila je; solza se očescu plavem

zasvetila je ... »Kaj je tebi, fant moj dragi,

 da tako molčiš? Kar sva prišla iz kavarne

nič ne govoriš.« Ne zameri — čudno mi je

  danes krog srca, ali dušica, to prejde —

glej, že sva doma .. .


O ne, ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne, ljubček moj; tako mi je pusto in težko noči je mene strah nocoj. Ostani, čisto k meni sedi, v naročje svoje vzemi me, gork6 poljubi me na ustna, poljubi in objemi me . .. Strašna je noč ... Kadar vse mesto tam zunaj trudno, tiho spi, takrat trepečem od bojazni, z rok6 zatiskam si oči. Nad mano sije svetlo soince, veselo, jasno je neb6; tako lepo zvone zvonovi in fantje skozi vas pojo.

49

4

In samo solnce, same pesmi,

  in sam velikonočni čas, nedolžno zro oči otroške

in mlad in lep je moj obraz. Bojim se te svetlobe krasne in vzdignem se in gledam v noč, a tam iz črne teme vstaja obraz upal, umirajoč. Bledo je lice, sesušeno,

  v očeh se svetijo solze in vele ustnice otožno,

ljubeznipolno govore: »O dete, ljubo dete moje, zakaj bojiš se majke ti? Saj ti si v grob me zakopala, iz lic mi izsesala kri . ..« O ne, ne ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne, ljubček moj; tako mi je pusto in težko noči je mene strah nocoj.


Vzduh opojen, težak; bledih luči svit

  na obrazih mrje osinelih; v teh pogledih pijanih utrujena strast,

poželenje na ustnicah velih . .. Oj ti grešnica krasna, tako hladn6, tako bledo je tvoje lice, in v naročji lenč kakor mrtve leže tvoje drobne, otroške ročice. Kakšna trudna bolest v teh sivih očeh na teh ustnicah tenkih, prosojnih; ko je slikal prešestnico Ticijan, gledal tebe je v sanjah opojnih. Na obrazu trepeče kot lunin žar greha, strasti poslednja krasota, in trpljenja, kesanja zaduhla noč iz uvelega diha života.

5f

4*

In srce se mi širi, ok6 strmi — kakor plašč te kraljevski ovija veličastvo pregrehe, propalosti kras, tvoje duše temna tragedija . . . »Kaj ti pride na misel, ne bledi tako!

  Tja poglej, kako stikajo glave! Za trenotek obrni se malo v stran

pa naroči mi čašo kave . . .«


In dviga in širi se vroče obzorje, na nebu razpaljenem solnce gori, vsa zemlja potaplja se v demantno morje, v polspanju, utrujena v prahu leži. Tam daleč ječi preperelo drevje, kot gole, koščene roke razpenja in krči temno vejevje. V oči skeli zrak težak in suh, na prša pada opojni duh razpalih krvavih rož. To je tempelj njen, jaz klečim pred nj6. Kipi in trepeče ji belo telo, prozorna megla je po udih razlita, pretkana s kristali od solncnega svita; na polne rame valijo mogočno se črni lasje, in njeno oko, poželjivo in mokro blešči se kot brušen nož. 53

In v dušo kipečo in v srca dn& sesa se mi njeno pohotno oko; v bolestnem razkošju tel6 mi trepeče, v objem se mi dvigajo roke drhteče . . . Glej v prahu nesvesten kleči pred teboj in ljubi in moli te suženj tvoj — Venus, Venus!


Ne vstajaj, ne vstajaj, ne glej me tako!

  Pod poljubi ti ustna drhtijo, v mojih rokah trepeče ti belo telo,
  od groze ti lica bledijo — ti ljubica moja, čemu ta strah? Čemu se ozira tvoj p6gled plah

nemirno na duri, na okna? Po veži odmeva neznan korak

  ob pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje črno drevo, na steklo deževne kaplje bijo,

v viharju se stresajo duri . .. Ne boj se, ne vstajaj! Nikogar ni'.. . Otrok tvoj v zibelki mirno spi, tvoj mož sedi v krčmi in pije.


Zunaj pod oblačnim nebom sanjala je noč jesenska; ali midva, roko v roki v polumraku sva sedela. »Ne poljubljaj me več, draga, več ne reci, da me ljubiš — s svojo strastjo nepošteno pogubiJa si mi dušo. Na pohotnih tvojih ustnih, v poželjivih tvojih rokah stopa predme v rožnem svitu zapuščeno dekle moje. In temn6 je vse krog mene, v srcu mojem temno, prazno, in zagrnil bi si lice od sramote, od kesanja.«

Temni kodri so se vili nad obrazom njenim belim, na oči je njene legel solznotruden pajčolan. »Ne poljubljaj me več, dragi, več ne reci, da me ljubiš, s svojo strastjo nepošteno ti pogubil si mi dušo, in temn6 je vse krog mene, temno, prazno v srcu mojem kadar plaka moja mati in preklinja me moj mož.«


Od ulic do ulic, križem po mestu, brez smotra skoz zimsko noč, v obrvih ivje, roke premrzle, ubog, trepetajoč. Že je legla megla, svetilke gorijo,

  že tiho odtod, odondod vagabundi brez doma, lokavi, boječi,

nastopajo težko pot. Od ulic do ulic križem po mestu — in Bog je pogledal z neba in se je usmilil popotnika, rahlo dotaknil se mu je srca. In luč je predsmrtna v srce zasijala,

  zasijal je predsmrtni mir, in z lahkim korakom po cesti samotni

proti domu skoz zimski večer . .. 58

Na postelji moji umira človek bolan, izgubljen kot jaz, njegove oči, vesele in tihe, mi gledajo mirno v obraz.


O tebi sem sanjal vse dolge večere, kako sem te čakal, a tebe ni bilo, ah nisi me čula, kako sem te klical — in zdaj, zaželjena, prišel je čas . . . Glej, vse moje rosne, dišeče rože nocoj so razpale in v prahu ležijo, in solnce, to lepo, veliko solnce ne vrne se nikdar in nikdar več. Najtišjega zvoka drhteče strune, ne bledega žarka oddaljene zvezde — in ti si pred mano, jaz čutim tvoj p6gled, ah' nagni se k meni, objemi me! Da položim to trudno čelo na tvoje ljubeče, mrzle roke — ah nagni se k meni, ti zaželjena, ti mirna poslednja noč! J^ 60

ROMANCE. 61


Španska romanca. Anica, če ti je dolgčas daj mi v roko mandolino in zapojem ti romanco iz prelepih davnih časov, iz prelepih onih krajev, kjer na mavriških balkonih donne blede, črnooke, o ljubezni sanjajo. Vse nebo se je topilo v mesečini, in na drevje, na šumeče, temno listje padali so demanti. Tam v aleji v ravni vrsti stala debla so visoka kakor črni jezuitje pod zelenim baldahinom; 63

a ob poti rože tihe čakale so hladne rose in odpirale so plašno svoje čiste kelihe .. . Don Juan in donna Ana sta hodila po aleji, v srcu žalost neizmerno, vroče solze na obrazu. »Duša moja, glej, že vstaja tiha zora na izhodu, hladno jutro diha v zraku, zadnje jutro moje sreče. Le še enkrat me poljubi . . . Noč in smrt bo zdaj pred mano — kamor stopi moja noga bo venela rosna trava . . .« In ljubeče okrog vrata položila mu je roko, a tam v parku bolni slavec je zaplakal tisti čas. »Ah ostani še trenotek ti moj dragi; kaj je meni, kaj je meni to življenje brez poljubov tvojih gorkih? 64

Kadar bom pri oknu stala, gledala za tabo, dragi — obledela, ah, bo zora od bridkosti v mojem srcu ...« Solnce se je dvignilo; in v tem hipu je vzdrhtelo rosno listje v tihem smehu; zasmejale so se rože ob aleji; in od smeha, od neskončne veselosti so se tresli jezuitje pod zelenim baldahinom; svetle solze na obrazu gledala sta si v oči in smejala sta se glasno don Juan in donna Ana ... Zora vstaja na izhodu — Anica, podaj mi r6ko in obriši solzno lice, smejva se kot onadva.


Sulamit. Kako blešči se morje to v demantih in kristalih, kako pohotno ziblje se v razkošnih mehkih valih. V tem burnem plesu od strasti

  telesa trepetajo, krog belih udov kot megle

tančice plapolajo, Iz zlatih harp tako sladko

  vrč pesmi koprneče in srce plaka in drhti

od žalosti, od sreče. Visoko duša nad zemljo svobodna, srečna plove, kot na perotih dviga se do neba, do Jehove . . . 66

Ob belo roko Salomon

  opira trudno glavo, na čelu mu leži oblak,

oko strmi v daljavo. Ne mehki udje mladih žen —

  sestradana, drhteča telesa tam pred njim stoje,

proseča in grozeča. Brezupno k njemu dvigajo

  koščene, vele roke, umirajoč strmijo vanj

oči temne, globoke. In zlate strune pojejo mrtvaško melodijo — poslednji vzdihi sužnjih prs nocoj iz njih zvenijo ... Ob belo r6ko Salomon

  opira trudno glavo, na čelu mu leži oblak,

ok6 strmi v daljavo . . . In mehko, plašno k njemu se

  gork6 tel6 privije, in sladek balzam v težko kri

tedaj se mu izlije.

67

5*

»Zakaj ti je ok6 temno

  in duša nevesela? Zakaj ti bleda žalost je

nocoj srce objela? Ljubezen tvoja že mrje, še komaj porojena — kaj hočem jaz brez nje, povej, nesrečna, zapuščena?« Nelepe sanje, ljubica, poslal mi je Jehova — zakaj, to sam on ve, modrost velika je njegova. O nagni k meni, Sulamit, prebele prsi svoje — pogine naj ves Izrael, ti si kraljestvo moje!


Na svatbenem potovanju. Zašlo je solnce. V tihi mrak

  zagrinja se daljava, kot bela tica ladija
  po temnem morju plava; na krovu pa mlad mož stoji, mehko na prsih mu sloni

prelepa mlada žena. In od zahoda, od neba

  je senca se spustila, po morju sem je plavala,
  čez krov se je nagnila. »O Ijubček, Ijubček, kaj molčiš, zakaj v obraz tako blediš,

zakaj se v stran oziraš?« »Poglej, nevesta, o poglej tam bledo, mlado ženo, oj mojo ljubico bolno, bolno in zapuščeno; ob krovu mirno tam stoji, na golih prsih pa ji spi otrok moj zapuščeni.« 69

»Oj zbudi, zbudi se, moj mož, pri tebi jaz sem sama, krog naju morje je samo in pa neb6 nad nama —« »Kako me vabi spet nocoj s pogledom žalostnim seboj, da ljubim jo kot nekdaj. Kako je belo nje telo, kak6 sladko nje lice, in moje dete za menoj izteza že ročice; že padata v morje temn6 . . . Kako me vabita sebo — o ženka moja, zbogom!«


Romantika. Na zemlji noč temna leži, tam v cerkvi mlad menih kleči: »O večni Bog, gospod sveta, ti gledaš mi na dn6 srca, na dno srca, kjer noč in dan te vnovič križa greh strašan. Le ona polni mi glavo, povsod jaz gledam nj6, le nj6; kot večne luči sveti žar gori oči prelepih par, kot zarije večerne kras nebeški sveti se obraz. Kako kipi mi vroča kri, kak6 si je srce želi kedar jo vidijo oči. O Bog dobrotni, ti me čuj, ljubezni grešne me varuj!« Na zemlji noč temna leži, tam v cerkvi deklica kleči. »Ti veš, Madona, kaj trpim, ti sama veš, kako grešim. 71

Ne tečejo mi več solze, nobeden vzdih več ne pove kako umira mi srce. Le k njemu sili moj korak, le njega vidi pogled vsak; njegovo lice je bledo, vse belo kot mrtvaški prt, temn6 njegovo je oko, iz njega gleda tiha smrt; in kadar stopi pred oltar obkroža ga svetniški žar. O ti, Madona, ti me čuj, ljubezni grešne me varuj!« V sanjah polnočnih spava svet, s kopreno lunino odet; in sredi cerkve, bled in tih, leži tam v krsti mlad menih. »O Bog, ti duši pokoj daj, ti sprejmi jo v nebeški raj!« Ko zvon mrtvaški odzvoni, dekle na postelji leži, obraz je bled, mrtve oči; križ pozlačen drže roke, ob odru lilije stoje.


Sultanove sandale. Vsi vezirji in vse paše, vsi klečali so pred njim: »Slava ti, nebeško solnce, slava, sultan Ibrahim! Kolikor jih je sedelo na prestolu kdaj popred, do kolena ti ne seže niti prorok Mahomed. Ah, kedar te vzame Allah k sebi v sveti sedmi raj, kaj bo z nami, kaj bo z nami s hlapci tvojimi tedaj!« In so tarnali, jokali,

  in še bolj in zmirom bolj; on pa sname z nog sandale,

položi jih na prestol. 73

»Ne prestanite, otroci — meni se mudi v harem, tukaj so sandale moje pa častite jih med tem.« In vse paše, vsi vezirji, vsi hiteli so navskriž: »Oj sandale, naša radost, o naš bog, naš paradiž —« To poskoči takrat sultan, to jim zakriči v obraz: »Oj vi tepci, vi sleparji, kaj ste rekli, da sem jaz ? Ibrahim je na prestolu in je solnce, in je kralj, na prestolu so sandale in vaš kralj je par sandal. Deni jih na osle, suženj pa jih ženi naokrog po bazarjih: »To so hlapci in sandale so jim bog!«


Intermezzo v nebesih. Visoko tam nad zvezdami ob oknu Bog sloni in Azraelu angelju otožno govori: »Oj smrtni angelj Azrael pogledi na zemljo, poglej pod nama starca tam kako strmi v nebp, kako vzdihuje, moli spet:

  Le eno si želim popred ko pred obrazom ti

na smrtni dan stojim. O daj mi gledati, gospod,

  prelepe tiste dni kot nam jih prorokujeta

Tolstoj in Bellamy ... 75

Razpni peroti, Azrael, poleti na zemljo, pa z roko svojo žametno zatisni mu oko ...« In tiho dvoje temnih kril na zemljo dol hiti, visoko tam nad zvezdami ob oknu Bog sloni.


Romantična noveleta. Noč pomladna je objela beli dvorec ob potoku; tam za vrtom, izza gore prisijal je mrzli mesec. In v sanjavi mesečini zasijalo je zidovje in navzgor polnočne sence stegale roke so črne. V sobi, komaj razsvetljeni je ležala bolna mati, skoro je že smrt dahnila na upali ji obraz; in ob vzglavju mlada žena — mramornat obraz, lepota brez življenja, le v očeh je ugašal truden plamen. 77

»Dora, glej, kako iz greha bi se sreča ti rodila, glej, kako bi rože zrasle iz solza neštetih mojih? Zmirom vidim tiste dneve, kot bi jih živela danes, vse trpljenje, vse sovraštvo čutim zopet kot tedaj . . . Mati moja je jokala, vzdihovala in molila, sestra pa je kot neznanko gledala me in molčala. Oče moj, z obrazom tolstim in od gnjeva osinelim, stiskal je pesti pved mano: Kdo je oni? Odgovoril Jaz pa sem pisala njemu, klicala ga kakor dete, klicala ga in prosila, da me reši iz sramote. ,Žalostno mi je živeti, žalostno brez tebe, dragi; vsi me gledajo kot tujko, samo ti si mi ostal. 78

Glej, saj si dejal mi, dragi, da se vrneš kmalu, kmalu, in me pred oltar povedeš — pridi k meni, zapuščeni.' In prišlo je belo pismo, vse dišeče po parfumu, z zlatim robom naokoli; pismo pa je pisal on. ,Ni mogoče, draga moja, ni mogoče; ah, verjemi, da sem jokal kakor dete, ali draga — ni mogoče. Res bi rad pohitel k tebi, ali služba, to je služba, in verjemi, ni trenotek oddahniti si ne morem. Pa naposled — ali prosim, da tega za zlo ne vzameš — mislim, da bi tebe, draga, jaz osrečiti ne mogel. Pač te ljubim kakor nekdaj; ali prvo, to je meni tvoja sreča — glej, in zanjo hočem darovati svojo . . .« 79

In pozneje me zaprosi znanec mojega očeta; pravil je, da je zaljubljen v mirni, bledi moj obraz. Ne jokala, ne prosila, nisem se branila starca; vsi so z rameni majali, gledali so čudom name: ,Tako lepa Še in mlada ... Ali oče moj je hotel in jaz trudna in brezčutna šla sem s starcem pred oltar. Ali studa in bojazni mogla nisem udušiti; kot otrok sem vztrepetala, kadar se me je dotaknil. Ta njegov odurni pogled iz oči vodenih, mirnih; to ledeno, trdo lice, kakor lito iz železa. Videl je moj strah in stud in sovraštvom mi je vračal. Tisti čas je bilo meni kakor da živim v okovih. 80

Kadar so v očeh gorele solze ob spominu nate, Kadar je bledel obraz moj od bolesti, od kesanja — stopil je moj mož pred mene, gladil me z roko po licu: ,Ah poglej, kako si krasna, ženka moja, kadar plakaš!' Jaz pa sem sklenila roke: ,Daj mi dete, če me ljubiš, kaj sem ti storila, dragi?' in klečala sem pred njim. Bog odpusti mu brezsrčnost, jaz mu nisem odpustila: nate, mojega otroka je izlil sovraštvo svoje. S svojo težko, trdo roko vodil je življenje tvoje; zapuščenega otroka dal je rokam neljubečim. Koliko noči nemirnih gledala sem te pred sabo vso razplakano, nesrečno, in jokala sem s teboj .. .

81

6

In jeseni proti mraku vrne se domu iz mesta; po večerji pride k meni pa naznani mi smehljaje: ,Skoro da bi bil pozabil: Dora te pozdravlja .. . veš-li? jutri je poroka njena; mož je sicer malo star a bogat je! Kakšna škoda, da ne moreš z mano v mesto; pa bolehna si in nečem, da se mi kako vznemirjaš. Meni je zastalo srce od sovraštva, od bolesti, in v očeh njegovih zlobnih brala sem usodo tvojo . .. Tretjo noč po onem dnevu prišel je domu ves truden; vozil se je v mrzli noči vroč, pijan in pol razgaljen. Legel je in je umrl. In pomisli: ko je ležal, niti ena gorka solza ni mi padla na obraz ... 82

Hladni, mračni duh njegov pa ostal je poleg mene; spremljal me je z zlobnim smehom po teh mrtvih, temnih sobah. In nocoj, v poslednjih urah, spet me gleda porogljivo iz oči ugaslih tvojih, iz bolestnega obraza; gleda me življenje tvoje brez veselja, brez pomladi, z vso ljubeznijo brezupno, z vsem trpljenjem neizmernim ...« Skozi polodprto okno diha nočni zrak opojni; kakor iz daljave daljne čuje se šepet valov. »Dora . . . Dora! ... To so ženske: blebetanje, vzdihovanje! Jaz te čakam; jutri zgodaj se odpeljeva domov!« Izza temne portijere zahreščal je glas starikav; Dora vstane; od sovraštva zablešče se ji oči.


Svečanost v Varšavi. Ob odkritju spomenika Mickiewiczevega, 1. 1898. Nobena ustna niso se zgenila, nobena solza ni oči rosila; nad zemljo poljsko plavala je smrt. Narod je mrtev. Na njem leži mrtvaški prt, ugasle so oči globoke, na prsih sklenjene so vele roke, na licih je ostala črna kri. Narod je mrtev, tam v bajonetov carjevih okvirju na odru okrvavljenem leži, ob njem stoje opričniki v špalirju. En sam trenotek, en kratek hip — vzdrhtel je na odru mramorni kip in lica bleda so se nasmehljala, in ustna mrtva so vztrepetala, odprle so se za trenotek oči, žareče, globoke oči . . . 8*

Zavele so pesmi nad gozdovi in zmagoslavni, ponosni glasovi so vstali iz molka mrtvaškega. Narod je mrtev. Mrtvaški prt težko na njem leži, ugasle so oči globoke, na prsih sklenjene so vele roke, na licih je ostala črna kri. A tam pod prtom se pesmi glasijo in rane globoke krvavijo in ranjena srca čakajo . .. Nobena ustna niso se zgenila — streljajte v ta mrtvaški molk! Hej, kak se tam stiskajo pesti, kako se bleščijo ponosno oči — kot tisoč rosnih mečev.


  O veliki noči leta tisoč osemsto devetindevet-desetega so napravili velik ogenj in v njem so zgorele vse moje pesmi, vse napisane in še ne napisane. Resnično, vse moje še ne porojene pesmi so zgorele takrat; prišel je velik ogenj in je opalil tiste ponižne cvetove, še predno so dobro prodrli iz prsti in ki bi se morda pozneje, pod bolj toplim solncem nego jim je sijalo v tistih zelo žalostnih časih in v milejšem vetru nego je pihal takrat preko mojega neveselega življenja, razcveteli v prijetne, četudi ponižne rožice, ki bi najbrž ne širile blagodišečega blagoslova posebno daleč naokoli, ali ki bi vendar prijazno in skromno pozdravile popotnika, če bi prišel slučajno mimo in bi se ozrl nanje. Tako opaljeni  so se mi  smilili ubogi  cvetovi  in  zbral

87

sem kar je še ostalo, z genljivo ljubeznijo, s tresočo rok<5, ter sem povezal z nekoliko že obledelim trakom sentimentalnosti, ki se mi je zmirom tako lepo podala. Morda živi v tej ali oni pokrajini naše domovine ljubezniva duša, ki se ji bo zazdelo — četudi iz samega sočutja in iz tihe naklonjenosti do mene — da diha iz tega skromnega šopka še zmirom duh vijolic, ki so nekdaj cvetele.

   Kakšno je bilo tisto življenje, ki me je sredi njega zadelo prekletstvo iz Ljubljane! Sanje, sanje! Preteklost, prijatelji, pol lepa, pol strašna, ki si jo kličem v spomin, kadar je treba, da sem sam sebe vesel. In tega je treba mnogokdaj! Če je bilo človeku mogoče, da je prišel sam Bog vedi kako preko takti dolge, tako ozke in vse polomljene brvi, sredi noči, brez opore, brez moči in brez volje, — kako

88

bi ne prestopil zlahka plitvih jarkov, ki križajo časih ponepotrebnem to grapavo pot?

   Zatiskal sem oči, da bi ne videl blata, ki sem gazil v njem do kolen in ki me je tako vsega oškropilo, da se poznajo še danes umazane pege. Sanje, sanje! Komaj sem še vedel, kod hodijo noge in komaj sem čutil, da hodijo — opletale so se pač in pregibale so se le iz navade — in moje oči so bile zatisnjene in so vendar gledale tako široko in jasno, v brezkončnost. Morda je bila v tisti brezkončni lepoti, ki so jo gledale moje zatisnjene oči, od izhoda do zahoda zarisana svetla pot, ki je kazala gori na oboku natanko tisto smer, kakor ozka in polomljena brv, ki so omahovale preko nje moje noge; in le zategadelj sem morda prišel preko te brvi, sam Bog vedi kako. Da sem odprl oči, bi pač ne prišel nikoli.
   V sanjah je bilo moje resnično življenje, ne ono, ki se je vleklo po lužah; to sem zatajil in ga

89

ne poznam več, ni bilo moje. Stran, strahovi! Vse, kar imam lepega in dobrega iz svoje preteklosti, je vzraslo iz sanj, iz tega mojega pravega življenja, ki je moja velikovredna lastnina, in ne lastnina dneva, ki daje in jemlje. Tistega človeka, ki ga je doletelo prokletstvo iz Ljubljane in ki se je potepal po predmestnih ulicah, ves blaten in nesrečen, sem ostavil nekje v zakajeni beznici. Tam naj premišljuje svoje prokletstvo in naj gleda, kak6 bo opravil. Jaz ne odgovarjam zanj, če bi se nedolžni ljudje izgledovali nad njim.

   Najbolj je hudo" človeku, če ne more grešiti. Kolika slast je v grehu in koliko večja je v hrepenenju po njem! Človek otopi, če greši kar tja v en dan, brez pravega premiselka in brez modre zmernosti. Tako nepremišljeno in nezmerno grešenje

90

je popolnoma neestetično v objektivnem oziru in v subjektivnem oziru skoro čisto brezslastno; bolj navada nego zavestno poželenje po prepovedanem, to se pravi po lepem; ne zavedajo se taki grešniki, da greše in se ne vesele in se tudi ne kesajo, temveč greše venomer dalje, kakor da bi mlatili ali opravljali kakšno drugo navadno delo. To se nikakor ne sme odobravati in že mnogi veliki filozofi in izvedenci so se izrazili s trpko grajo o grešnosti te vrste. Ali le malo jih je, ki imajo toliko krepke volje, da brzdajo poželenje, da se igrajo s svojim hrepenenjem, da čakajo in se umikajo, ko bi radi hiteli naproti, da si s slastjo polno bolečine sami stavijo plotove z desnico in jih z levico po'dirajo, dokler naposled ne omahnejo, dokler se ne zgrudijo, ne onesvestijo, veselo premagani. In malo jih je, ki uživajo celo v kesanju ter ga pretvorijo polagoma v svojem srcu v obliko novega hrepenenja po novem grehu, iz katerega se rodi potem novo 91

kesanje, — zmirom nova pomlad in nova jesen, zmirom novo življenje

   Kako strašno je človeku, ki mu je življenje megla in mrak, ki tava po svetu okoli, kakor ob vlažni, dolgočasni jesenski noči po enakomernih ulicah neznanega mesta. Ulicam ni konca, križajo se od izhoda do zahoda, hiše velike in tihe, spolzek trotoar. Kloni glavo, stisne rameni — pusto je v njegovi duši, vso lepoto mu je izpila iz njž gluha praznota naokoli. Spozna, da je sam in pozabljen, siromak na cesti.
   Ali takrat se nalahko zgane v njegovem srcu, že se giblje in se širi, — toplota se mu razlije po telesu. Nič več ni mesta ne ulic nikjer, ne spolzkega tlaka, ne dolgočasne jesenske noči. Tudi njega samega ni — čisto drug človek hodi po čisto drugih krajih. In tisti človek ni več zavržen, pozabljen siromak, tak6 zavržen in pozabljen, da niti grešiti ne more. Odprla so se mu vrata v neizmerno lepoto,

92

ki je neizmeren greh. Tam uživa in se raduje, tam trpi plemenito trpljenje, ki je njega vredno, kesanje, ki je slast obenem, hrepenenje, ki je obenem zadoščenje. Tak6 živi šele v sanjah svoje pravo življenje in oni oblateni, ubožni človek, ki se je potikal sam in pozabljen po brezkončnih, meglenih ulicah, se potika ondod še zmirom, prav tako, kakor je bil ostal v zakajeni beznici človek, ki je spremljal mene tako dolgo.

   To so bile sanje, ki sem grešil v njih. Ali tisti človek, ki je sanjal te sanje, je bil v vsem svojem nehanju najpoštenejši, najnedolžnejši in najmiroljubnejši človek na svetu in ni zaslužil, da bi se oči velikih duhovnov in farizejev obračale nanj: »Glejte grešnika!« Nedolžen je bil in hodil je po meglenih ulicah bolan in ubožen, tako ubožen, da niti grešiti ni mogel.
   Moja duša pa se je opajala v grehu, ki je bil krepost in lepota. Našla je v njem tisto tolažbo in

93

tisti mir, ki more izvirati samo iz čistega studenca. Kdor greši z nedolžno in lepoteželjno dušo, opravlja delo, Bogu prijetno, in z vsakim grehom se bliža popolnosti, se bliža večni lepoti, ki je večen greh. Šel sem po tej poti, ali ostal sem na sredi. Gorje mi, da sem se udal morali, sovražniku, ki zalezuje človeka od rojstva. To je bilo po priliki ob tistem času, ko so napravili v Ljubljani velik ogenj in so sodili nad mano veliki duhovni in farizeji. Ob tistem času sem odprl oči in sanje so se izgubile in vse okoli mene je bilo pusto in prazno.

   Sanje so se izgubile in ugledal sem navadno in umazano resničnost. Tisti verzi, polni sentimentalnosti, duha vijoličnega in luninih žarkov so mi danes tako tuji, kakor da bi jih bil napisal človek, ki sem ga poznal samo od daleč.   Bil je zaupljiv,

94

nedolžen in čist, sentimentalnost je bila njegova natura, ne samo razpoloženje posebne ure. Tisti človek je bil še nekoliko podoben solnčnočistim, v svojem najskrivnejšem bistvu dioniziško veselim dušam, kakor jih poznamo nekoliko v svoji žalostni zgodovini in kakor živi njih dvoje v delih Ketteja in Murna. Od daleč je bil podoben tem dušam, ali še ob pravem času je zavrgel svojo nedolžnost in je oblatil čistost svoje duše, ki je bila že takrat nekoliko pegasta. In kakor je posoda zdaj razbita, oblatena in grenkobe polna, tako je sama grenkoba, ki prihaja iz nje.

   Ugledal sem navadno in umazano resničnost in da bi se nedolžna duša ne zadušila v nji, sem jo prilagodil okoliščinam ter sem jo temeljito oškropil z gnojnico. Težko to ni bilo, če se pomisli; koliko gnojnice je naokoli. In dobro je bilo, da sem to storil. Tisti nedolžni in čisti človek se je potepal po svetu ves bolan in nesrečen in poginil bi bil,

95

da se ni prilagodil, kakor je žalostno poginilo toliko najlepših duš, še predno so zasijale v vsi svoji solnčni čistoti. Ali zdaj je pot gladko zarisana: z zmagoslavnimi koraki v navadnost, v smrdečo vsakdanjost! Tako daleč bom še prišel, da bom pisal burke za predmestne ljudi, da se bom pre-vračal — pisano oblečen clown — na odru pred debelimi mesarji in njih trebušnimi soprogami in pisal bom dvoumne novelete za trško inteligenco. Resnica je, da je ostalo na moji duši še nekaj svetlih mest, in dasi se trudim, ne morem jih za-mazati z blatom — zmirom spet prisijejo na dan. Zmirom spet se mi pogled zastre in gleda nazaj v nedolžno, čisto mladost, gleda naprej v neko daljno, svetlo prihodnost, ki hodi pred mano in se mi umika neprestano. Zmirom še mi je težko, če pomislim, da bi moral vdinjati ponosno lepoto, ki je moja lastnina, v službo tolstih, po pivu smrdečih ljudi in hudo mi je do smrti, če se spomnim na 96

svoje sentimentalne verze in na ure, ki so jih porodile. Ali to je škodljiva slabost — tudi zadnja svetla mesta bo treba zamazati, če hočem živeti kakor mnogoteri drugi ljudje, ki jim je dobro in ki so v milosti pri Bogu in pri ljudeh. Ni na svetu bolj odurnega od clowna, ki se še ni otresel vsega ponosa in poslednjih ostankov sentimentalnosti.

   Tako bi moralo biti; ali misel je eno in drugo je natura.
   Preveč se je bilo moje srce napolnilo z grenkobo, z dvomi, s sovraštvom in z zavistjo, da bi mogel prepevati čisto in jasno kakor božji slavec. Preveč natanko gledajo moje razočarane, umaza-nosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmi raznobarven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo
   

97

7

že davno vzdignilo. Preveč je vse razpokano in razbito v moji duši, da bi mogli biti glasovi, ki prihajajo iz nje, polni in čisti: slišijo se sredi najlepše pesmi hripavi disakordi, sredi lepe melodije se zasmeje grenak in hudoben smeh.

   Ali kljub vsemu temu mi je tako daleč, ah tako daleč do resničnega filisterstva, do tiste ledeno-mrzle, zlobne in nizkotne modrosti, ki je last izkušenih in zadovoljnih ljudi, udomačenih v blatu in smradu. Jaz mislim, da nisem rojen za clowna. Kadar bi se tako prav rad udomačil, kadar ne vidim nikjer več ne smešnosti, ne neumnosti, ne umaza-nosti, kadar bi rad prosil odpuščanja vse tiste ljudi, ki sem jih časih na grd način zmerjal — in sedem ter pišem, dobrim ljudem na veselje, sebi ne v zabavo, takrat, prijatelji, bi se zjokal nad samim seboj, tako žalosten je moj obraz. Odložiti moram pero — plot do neba je med mano in med njimi in ne preplezal bi ga, če bi plezal celo večnost.

98

   Takrat spoznam, koliko je še lepega in dobrega v meni in da nisem zaslužil slabega glasu, ki hodi pred mano, kamor se okrenem. Takrat vidim, da sem poštenega vagabunda, ki je v meni, le za veliko silo oblekel v dostojno obleko; ali iz pametnega, miroljubnega in ljudem prijetnega človeka gleda še zmirom — ob lepih spomladanskih dneh najbolj — vesela in prešerna prvotna natura, vesela in prešerna v vsem svojem vagabundstvu in v vsem tem življenju, nezgod in grenkobe polnem.
   Da, ob lepih spomladanskih dneh, ko sije soince z ljubeznivo, mehko toploto, se suši in poka filistejska skorja in svetloba prihaja na dan. Lahko jo je omazati — in omazal sem jo že tako zelo — ali ugasiti je ni mogoče; neugasljiva je, večna luč.

99

7*

   Tako sem torej lepo in jasno povedal, zakaj imam dopadajenje in radost nad svojimi verzi in zakaj jih — četudi s prikrito sramežljivostjo — pošiljam vnovič med ljudi. . . Človek časih zadremlje in hipoma se mu zazdi, da prihajajo od nekod, Bog vedi od kod, pesmi velikonočnih zvonov, pesmi njegove mladosti. Čudovito mehko mu je pri srcu in takrat začuti jasno kakor nikoli, da mu je nekaj izginilo, da je živel nekoč lepo, vse lepše življenje, in da tistega življenja ne bo več nazaj. Mlad je bil in neumen in sentimentalen, — ali solze mu tek6 po mladosti, neumnosti in sentimentalnosti. In začuti, da to resno in grenko življenje ni življenje, da je samo velika in usodepolna zmota. Zadel si je bil breme na rame — čemu? Rame so mu vse ožuljene in srce je polno grenkobe in nezadovoljnosti. Čemu resnoba in pehanje? Pogleda v ogledalo — gube čez in čez in temne oči. To je sad in drugega nič . . .

100

   Ti sentimentalni, luninih žarkov polni verzi so se rodili iz mladosti in težko in žalostno mi je, kadar jih berem v teh resnih in grenkih časih.
   In zdaj vzamem v roko ta pol že oveneli, malo na novo parfumirani šopek in prihajam ponižno k tebi, Minka, da ga sprejmeš. Spodobi se, da prihajam k tebi, ker si bila prva, ki si me z genljivimi in ljubeznipolnimi besedami tolažila, ko so me bili obsodili veliki duhovni in farizeji. Tega, o Minka, ti ne pozabim nikoli; siromak, od vseh pozabljen, sem blodil po dolgočasnih dunajskih ulicah, ali ti si prišla in si pogladila moje raz-kuštrane lasž in si mi obljubila, da ostaneš poleg mene v vseh nesrečah in nezgodah. Ali prišla si, ah, samo v duhu; tudi tistih besed nisi izpregovo-rila s posebno resnobo in zato se pač izpolnile niso.

101

   Zdaj, ko ti prinašam ta pol oveneli, na novo parfumirani šopek, te spominjam, Minka, na neko podobo, ki mi je zmirom v mislih in ki je gotovo znana tudi tebi, ker jo pripovedujem ob vsaki priliki: tak6, kakor imajo nekateri ljudje navado, da se poslužujejo zelo pogostoma besede, ki se jim je posebno priljubila ter je naposled že znamenje njih nature ... Šel sem nekoč po cesti, sredi travnikov, in ves sem bil pust in žalosten. In takrat pride mimo kočija, švigne mimo kakor sanje. Videl sem sam6 obraz — bel obraz device, velike, zamišljene oči, par kodrov na čelu in nad ušesi. Na glavi se je svetil florentinski slamnik, zasvetil se je še enkrat iz daljave in vse je izginilo. Kje so zdaj tisti zeleni travniki, kje je tisti svetli florentinski slamnik in kje so velike, zamišljene oči, ki sem jih videl samo enkrat in jih ne bom videl nikoli več! . .. Oprosti mi, da ti poklanjam ta pol-oveneli šopek z rosnimi očmi in s tako sentimen-

102

talnimi besedami, kakoT sem se jih bil skoro že odvadil. Toda pomisli, Minka, to je bil tisti obraz, ki sem sanjal o njem in ki sem hrepenel po njem — ali glej, švignil je mimo in izginil je za zmirom. Pomisli, sanje moje duše so izginile za zmirom.

   Tako, Minka, je šlo vse mimo mene. In mladost in življenje in ljubezen — vse je šlo mimo mene . . .

Na Dunaju, o Svečnici 1902. 103