Kmet je oral na dan treh žebljev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Divja jaga Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Kmet je oral na dan treh žebljev[1]
Vinko Möderndorfer (1894)
Bom tako rajal, da bodo cokle drobne
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kmetske ljudi v Mežiški dolini je zadela vselej kazen, kadar se niso držali zapovedanega počitka. Ljudje in živali imajo pravico, da se po trudapolnem delu tudi pošteno odpočijejo. Za delo je dan, noč pa za spanje. Natančni čas, kdaj se naj delo opusti, naznanja večerno zvonjenje.

Kmet Piko v Podpeci se je večkrat pregrešil zopet to človeško in božjo nezapisano zapoved, a je imel po vsakem prestopku ponoči sitnosti. Kadar se je preveč pregrešil, mu je gonilo ponoči ovce iz hleva. Nekoč jih je našel šele po nekaj dneh v Stoparjevem, vse prestrašene, ko so se vse prestrašene stiskale skupaj kakor slanike v sodu. A ko je vozil še po večernem zvonjenju žito s polja, je vozilo vso noč snope okoli njegove hiše. Če je sekal še o prepovedanem času steljo, si slišal potem vso noč na dvorišču sekanje stelje. Te in podobne izkušnje so nekatere domačine tako ustrahovale, da po večernem zvonjenju ne nesejo nič več ne v hišo pa tudi ne iz hiše, kar je za ljudi, ki rabijo v poznejši uri kaj od kmeta, zelo sitno.

Nekdaj je bil v Podpeci kmet, ki se za takšne malenkosti ni hotel brigati. Povdarjal je vedno: »V sili se ne razločuje petek od svetka, repo je treba saditi, kadar dežuje, žito pa žeti, kadr je zrelo.« Delal je tudi ob nedeljah doma in na polju, ne da bi ga zadela za to kdaj kakšna kazen. To ga je opogumilo, da ni hotel več upoštevati niti največje praznike.

Neko leto se je dogodilo, da se je praznoval praznik svete Helene in največji kmetski praznih »Treh žebljev« skupno na 15. aprila. Bil je torej dvojen praznik. Kmet se je bil pripravljal, da gre orat na Stoparjevo. Žena mu je odsvetovala, ga prosila in končno rotila, da naj nikar ne skuša Boga. Kmet je bil trdoglav in ni poslušal nikakih nasvetov. Vse tarnanje njegove žene je rodilo samo ta uspeh, da je dal hlapcu in dekli na izbiro, gresta li žnjim na polje, ali pa ostaneta doma. Hlapec in dekla sta šla s kmetom. Voli so pa bili ta dan zelo muhasti. Najprvo se niso pustili vpreči, predno je začel orati pa se mu je pokvaril plug. Ko je končno vendarle vse popravil, pa voli niso hoteli na njivo. To je kmeta in hlapca tako razjezilo, da sta udrihala po volih tako besna in jih končno le primorala do vožnje. Ko so izorali prvo brazdo, so našli na koncu brazde krvav žebelj. Kmet se ni zmenil za to malenkost in načel novo brazdo. Ko je izoral polovico druge brazde, se je prva brazda pordečila ko kri, druga brazda se je pa že sproti pordečavala. Na koncu druge brazde so se pokazali trije krvavi žeblji. Kmet in hlapec se pa še zdaj nista hotela izpametovati in opustiti oranje, pa tudi dekla se je samo odurno smejala. Načeli so tretjo brazdo - a tedaj se je stresla zemlja, na mestu, kjer so stali, je nastala hipna odprtina in pogoltnila vole, plug, hlapca in deklo. Na mestu, kjer se je to zgodilo, se še danes pozna majhna vdolbina v zemlji. Par dni nato so našli v mlaki pri Mušeniku, to je v dolini, oddaljeni pet minut od Črne, volovski jarem in dekline kite.

Opomba[uredi]

  1. Besedilo je objavljeno tudi v reviji Kres (druga številka drugega letnika).